Stalna razstava, s katero je občina Mežica dopolnila in popestrila svojo turistično ponudbo, temelji na čebelarski zapuščini Rudolfa Galoba, dolgoletnega učitelja, šolskega upravitelja, občinskega odbornika, sadjarja in čebelarja, ki se je rodil leta 1900 na Brnci pri Beljaku (današnja avstrijska Koroška). Leta 1921 ga je pot zanesla v Mežico, kjer je dobil službo učitelja, si ustvaril družino in tu je tudi pokopan.

Kot navdušen in napreden čebelar je kmalu po prihodu v Mežico postal tajnik Čebelarskega društva in je soustvarjal ter zelo vestno zbiral, urejal ter skrbel za dokumentacijo o društvu. Tako je za obdobje 1921 – 1968 ohranil bogat in obsežen čebelarski arhiv. V okviru projekta je bilo vso gradivo fotokopirano in je sedaj, vezano v trinajstih zvezkih, kot del zbirke dostopno javnosti in raziskovalcem, ki jih ta tematika zanima.

Galobovo spoštovanje tradicije čebelarjenja je tudi pripomoglo, da je pretežno v Mežici in njeni okolici zbral več kot 120 panjskih končnic, ter tako ohranil del bogate kulturne dediščine lokalnega okolja. Končnice je poimenoval in v pet vsebinskih sklopov razvrstil dr. Gorazd Makarovič, upokojeni kustos Slovenskega etnografskega muzeja, ki se je z Rudolfom  Galobom srečal že v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je zbirka nastajala in je kot kustos  v  Slovenskem etnografskem muzeju skrbel za tovrstno dediščino. Njegova ocena, da Galobova zbirka panjskih končnic, ki so jih za razstavo konservirali v restavratorski delavnici Koroškega pokrajinskega muzeja, po svojem pomenu presega lokalne okvirje, daje celotni čebelarski  zbirki dodatno težo in pomen.

Razstavljene končnice predstavljajo osrednji del razstave. Večina je iz druge polovice 19. stoletja. Dobro ohranjene in barvno pestre nam nudijo pogled na svetopisemske motive, svetnike, svetnice in svetniške legende, različne posvetne motive, stvarno poimenovano ikonografijo, kot so zgodovinski dogodki, podobe živali in predmetov ter nestvarno poimenovano ikonografijo, kot je smešenje poklicev, človeških lastnosti, lovcev in drugih domišljijskih motivov.

Ob razstavljenih panjskih končnicah teče pripoved Rudolfa Galoba o zgodovini čebelarjenja v Mežici in Mežiški dolini v tem obdobju, obogatena s fotografijami in dokumenti iz njegovega zasebnega arhiva ter zaokrožena s prikazom razvoja čebelarske organizacije na Koroškem, ki je skrbela za razvoj in napredek čebelarstva. Od prvih oblik čebelarjenja in prvih panjev so skozi stoletja razvoja namreč tudi v Mežiški dolini po prvi svetovni vojni postopoma namesto kranjiča  začeli uporabljati AŽ panj in nakladne panje s premičnim satjem. Ta novi način čebelarjenja je tudi povzročil zaton poslikavanja panjskih končnic, saj so se »kranjiči« morali umakniti različnim vrstam panjev s premakljivim satjem.

Zgodovinski pregled razvoja čebelarstva so člani Čebelarske družine Mežica obogatili z (v ta namen zbranimi) orodji in pripomočki, ki so jih nekoč čebelarji uporabljali pri svojem delu, Čebelarska zveza Slovenije pa s filmi o čebelah in njihovi izjemno pomembni vlogi za naravo in človeka.

V manjši niši je kratka predstavitev gradbenih načrtov in zgodovine več kot 100 let stare stavbe, v kateri domuje razstava – nekdanjega umetnega mlina z malo elektrarno, in usoda njenih prvih lastnikov, članov družine Gutenberger.

Razstava se zaključuje s spominsko sobo Rudolfa Galoba. Predstavljeno gradivo kaže, da je njegova življenjska pot neločljivo povezana z Mežico in Koroško na obeh straneh meje, da je pestra in zanimiva, včasih trda, večkrat žalostna, pogosto tudi zabavna. In da je Rudolf Galob v  86 letih življenja dopolnil in izpolnil svoje poslanstvo - do časa, v katerem je živel, do slovenskega naroda, ki ga je ljubil in do domovine, ki ga je vzela za svojega. 

V okviru projekta je bila v stavbi opremljena tudi trgovinica, ki živi kot vstopna točka na razstavo in ponuja možnost nakupa medu, medenih produktov ter avtohtonih spominkov iz lokalnega okolja.

Razstava je  odprta za oglede od spomladi do jeseni, čez zimo pa, tako kot čebele, miruje.

Saša ZRELEC, vodja projekta ČEBELARSKA ZBIRKA MEŽICA

Valerija GRABNER, Koroški pokrajinski muzej